Kako sem napisal knjigo?

Prvi začetki poigravanja z mislijo, da bi napisal knjigo, segajo v leto 2013. Domneval sem, da sem nekaj let pred svojim vstopom v četrto desetletje svojega življenja že dovolj moder, da bi lahko znanja, ki sem si jih skozi življenje pridobil od drugih ljudi, združil s svojo lastno izkušnjo in edinstveno življenjsko potjo.

O čem pa sem takrat želel pisati? O najskrivnostnejši ljubezni, kot sem takrat ljubkovalno prebral v eni izmed knjig. Resnično sem si želel pisati o največji tabu temi v naših življenjih – o smrti.

Pa ne zato, ker bi bil takrat tako razočaran nad vsem, kot bi morda kdo za hip pomislil, temveč nasprotno, želel sem samega sebe in ljudi, ki jih ta tema zanima, soočiti z neizpodbitnim dejstvom in resnico, ki bo slej ko prej doletela vsakega izmed nas.

O smrti sem želel pisati kot spodbudi, da bi vsak izmed nas lahko začel resnično živeti. Da bi lahko spoznali kako dragocen dar je življenje. Za to pa je potrebno zavedanje o naši lastni minljivosti in le tako se znotraj nas lahko porodi resnično življenje.

Vendar pa je takrat življenje z mano imelo še druge načrte in mi nikakor ni dalo jasnega signala, kako naj se lotim pisanja knjige. Danes vem zakaj je bilo temu  tako. Še vedno nisem bil povsem uglašen s frekvenco svojega srca, ki mi je skozi intuicijo govorilo, da moram okolju v katerem živim sporočiti nekaj drugega.

Z leti je ta notranji glas postajal vse močnejši, dokler mi februarja 2018 ni postalo kristalno jasno kakšno sporočilo moram predati naprej. Vse se je začelo odvijati ekspresno hitro, spoznavati sem začel ljudi, ki so mi pomagali pri knjigi in dejansko sem na lastni koži, v vsaki celici svojega bitja začutil odziv stvarstva, ki je skozi moje srce kričalo, da sem sedaj končno pripravljen na pisanje knjige.

Vse je potekalo kot ena velika čarovnija in danes vidim, kako pomembno je ravnati v skladu s svojimi občutji in resnično naravo, pa čeprav v tem svetu nimaš nobenega zaveznika in vsi govorijo proti tebi. V knjigi Paula Coelha z naslovom Alkimist je lepo zapisano:
Če si nekaj dovolj močno želite, stremi vse stvarstvo k temu, da se vam želja izpolni.

Vem in zavedam se, da je sporočilo, ki ga želim predati, za večino ljudi še vedno zelo boleče in da bi se tej temi najraje izognili. Vendar pa se tudi zavedam, da če bi še enkrat zatajil sebe in svojo osebno resnico, bi moje življenje postalo povsem zapravljeno in iz tega sveta bi odšel z veliko grenkobo v srcu, saj nisem izpolnil poslanstva za katerega sem čutil, da bi ga moral. In kaj je to sporočilo, vas verjetno že nestrpno zanima? Takole se glasi:
Zaradi našega neprimernega odnosa do vseh bitij trpimo vsi ljudje. Ker po večini živimo precej naučena, avtomatizirana in zato bolj ali manj nezavedna življenja, se ne sprašujemo dosti, kaj z našimi dejanji povzročamo ljudem in živalim, na koncu pa moramo posledice vseh naših dejanj trpeti sami. Dragi prijatelj, draga prijateljica, v svojem srcu zelo močno čutim, da jesti živali ni v redu, saj s tem našim živalskim prijateljem povzročamo ogromno neopisljive bolečine in trpljenja …

Resnično se iz dna srca opravičujem, ker sem podal svoje mnenje in mi je zelo žal, če sem kakorkoli ranil vaša čustva in zamajal vaše dosedanje prepričanje in prehranjevalne navade. Povsem vas razumem in nikakor ne obsojam, če jeste živali, saj sem to dolgo časa počel tudi sam, dokler nisem nekega dne stopil na pot raziskovanja življenja neodvisno od okolice in starih, okostenelih prepričanj.

Ker je potreba mojega sporočila, da bi prišla čim prej na plano, več let vztrajno naraščala, sem knjigo napisal zelo hitro – v štirih mesecih. V njej so zbrane moje petnajstletne izkušnje in razumevanje posledic mesnega prehranjevanja na fizično, čustveno, umsko in duhovno telo. Le te sem združil tudi s spoznanji prebujenih ljudi in avtorjev, ki so bili velika inspiracija mojemu pisanju. Rezultat vseh teh spoznanj je rojstvo knjige Karma na krožniku, katero vam z resnično radostjo in veseljem v srcu ponujam v branje.

Vabim vas k prebujanju, zato smrt zaenkrat pustimo še malce ob strani. Najprej raje omogočimo srečno življenje vsem živim bitjem in posledično tudi samim sebi, saj v življenju ne moremo storiti prav ničesar, ne da bi to dejanje imelo povraten vpliv tudi na nas same.

    Komentirajte objavo