Smo svobodni ali ujetniki?

Ko se rodimo, nam nihče ne da navodil za uporabo, kako moramo živeti. Porinjeni smo v okolje in sistem, kateremu se, hočeš – nočeš, moramo prilagoditi, saj smo kot majhni otroci povsem nebogljeni in odvisni od staršev, družbe in okolja v katerem živimo.

Naučimo se avtomatično reagirati na stvari, ne da bi zares dobro premislili, kako bi se lahko v danih situacijah ustrezno odzvali. Če nas nekdo verbalno napade, navadno odreagiramo z enakim dejanjem, ne da bi se za hip ustavili in si zadevo pogledali iz širše perspektive in se z »napadalcem« skušali ustrezno pogovoriti in mu povedati kako se počutimo ob njegovih besedah.

Ker okolje doživljamo kot tekmovanje, tudi sami razvijemo tekmovalno miselnost. Lastno vrednost občutimo šele v odnosu do drugih – ko nekoga nadvladamo, premagamo ali morda samo svetujemo, za kar nas drugi morda niti ni prosil. Tako se počutimo srečne, zadovoljne in boljše od njih.

Tudi pri prehranjevalnih navadah se obnašamo kot velika večina in tako kot smo navajeni. Ne razmišljamo kaj nesemo v usta, niti kaj ta hrana povzroči našemu telesu. Še manj pa razmišljamo o tem, ali je zaradi našega kratkotrajnega užitka morala umreti kakšna žival.

Večinoma živimo zelo nezavedno življenje. Mislimo, da smo v svojem delovanju svobodni, a nas iz tira velikokrat vrže že najmanjša malenkost. Kljub temu, da bi se lahko svobodno in zavestno odločili, kako se bomo odzvali na zunanje dogodke, reagiramo tako kot smo naučeni, pa čeprav si želimo odzvati bolj miroljubno in ljubeče.

Druge ljudi v naših življenjih navadno doživljamo kot tekmece, namesto, da bi na vse gledali kot na naše prijatelje, s katerimi si delimo isti planet in s katerimi lahko veliko lepega so-ustvarimo.

Prav tako se tudi do živali vedemo zelo ignorantsko in jih jemo brez slabe vesti. Pravimo, da se povsem svobodno odločamo kaj bomo v življenju jedli, po drugi strani pa niti enega dneva ne zdržimo, da ne bi zaužili mesa živali. Kje se potem kaže naša svoboda, če delujemo pod močnim nezavednim vplivom naših starih navad in ne zmoremo delovati drugače?

Prebudimo se. Kot odrasla in odgovorna oseba se lahko sedaj samostojno odločimo kako bomo živeli, kako se bomo odzivali na dogodke in kako bomo ravnali v odnosu do ljudi in živali.

V vseh živih bitjih lahko iščemo stične točke, ki nas ne bodo več oddaljevale temveč zbliževale. Če si bomo resnično prizadevali za videnje lepote in dobrote v drugih, bomo z njimi prav gotovo lahko začutili povezanost, ki nas bo navdajala z občutkom enosti vsega obstoječega.

S prebujanjem ljubezni v naših srcih, se bo naše sočutno srce počasi razširilo na vse ljudi, živali in naravo in slej ko prej bo prišel dan, ko bomo na lastni koži občutili nenehno ljubečo vznesenost popolne svobode vseprisotne ljubezni v naših življenjih.

Komentirajte objavo